odprave
2006 jadranje GrčijaZAJCI NA ITAKI
Zadnjega so me pobrali v Šempetru.V novi Navari je bila že cela jadralska ekipa.Boštjan,Rok,Igor in Robert.
Veselo smo odbrzeli proti Ankoni,kjer naj bi se vkrcali na trajekt za Grčijo.
Toda veselje ni trajalo dolgo.V Catolici,v bljižini Riminija,le nekaj streljajev od Ankone je v motorju močno zahreščalo.Sivo modri dim za avtomobilom ,črna sled na asfaltu in drobeči ropot motorja, niso obetali nič dobrega.
Pa je šlo jadranje po vodi,najprej pomislimo.
Toda ,kot vedno,se počasi vse uredi.Nissan Italia nam je poslal vlečno službo,Nissan Slovenija ni uspel organizirati nadomestnega vozila,pomagamo si sami.
Največji problem ob neuporabnem avtomobilu je bila gora prtljage in piva,ki smo ga morali vleči s seboj.Trajekt smo zamudili,a na srečo neslednji dan pelje še eden proti Grčiji.
S kombijem rdečega križa nas z vso prtljago vred odložijo v pristanišču v Anconi,kakor begunce ali brezdomce na begu.
Po nekaj urnem čakanju se končno vkrcamo na trajekt,v roki nam ostaja le odvečna vozovnica za avtomobil.
Naslednji dan smo končno v Grčiji.Še enkrat zmeda s taksiji,uredimo si prevoz,tako da se z enodnevno zamudo,v nedeljo popoldan vkrcamo na najeto jadrnico agencije Argolis. Christos,Spiros in lepa nova deklica so nas od včeraj potrpežljivo čakali.
Še pozno popoldan se odpravimo iz Preveze skozi prehod pod mostom v Levkadi.Po poti srečamo skupino delfinov,ki se mečejo iz vode tik ob jadrnici,dva plavata pod krmo,le nekaj metrov od mene.Razmilšjam,kako srečanje z delfini vedni prinese veselje med posadko,kako to deluje,ali smo res tako povezani ali navezani na sorodnike,ki žiijo v morju.Za podrav še tlesk s plavutjo in že hitimo vsak v svojo smer.
Naša smer je Meganisi.
Seveda imamo v mislih predvsem gostilno s privezi na pontonskih pomolih pred njo in prijaznega gostilničarja,ki nas vedno veselo pozdravi z besedami :"Hello my friends,I remember you from last year".Malo poklepetamo ,nato pa nas zavijanje praznih želodcev spomni,da že tri dni nismo jedli tople hrane.Hitro se odpravimo na pravo grško večerjo.
Jutro je bilo čudovito,toplo.Modro nebo se rasteza v daljavo.
Po jutrani kavi gremo na sprehod.Lep razgled iz vasice na pečini nad nami, seže od sosednjega otoka Skorpiosa,do bolj oddaljene Levkade in naprej, prav do celine ,ki se v jutranjih meglicah prebuja na naši desni strani.Sledi obilen mornarski zajtrk,s podukom o zadolžitvah na barki.
Celi dan jadramo proti Itaki.Bošjan se vleče za barko in nam zmanjšuje povprečno hitrost,pijemo dobro, naravno varjeno pivo,ki ga je preskrbel Robert in s hrupno Rokovo rok
glasbo motimo sosedne jadralce,ki so prišli jadrati med tihe grške otoke.
Izberemo si mesto Vathi,ki je na nekaterih navtičnih kartah imenovano Itaka,kot otok.To naj bi bila nova politika imenovanja otokov.Lepo je zaščiteno v globokem,dvojnem zalivu,kar je zaradi prognoze vremena za naslednjih nekaj dni zelo važno.
Na večerjo gremo v tipično grško gostilno v starem delu mesta.Sedimo pred lokalom,na lesenih ,škripajočih stolih.Hrana je odlična,vino tudi.Od tam nas preženejo debele kaplje dežja,ki napovedujejo spremembo vremena.Premaknemo se v gostilno,nato pa gremo še v bar na nasprotni strani ceste,kjer je privezana jadrnica , na uzo ali dva.
Naslednje jutro nas zbudi nevihta z močnim vetrom,ki prihaja z jugo vzhoda in se skoraj bočno zaganja v jadrnico.Prične nas pritiskati v pomol.Tako držimo barko in jo z bokobrani ščitimo več kot tri ure,nato pa se odločimo,da podaljšamo sidrno verigo ,ki smo jo včeraj vrgli prekratko.Na pomoč nam pride kapeten mehiške ladje,ki nam z gumiastim motornim čolnom pomaga,da nas veter ne zanese preveč iz smeri.Pri prvem poizkusu nam zmanjka verige le nekaj metrov pred obalo,v drugo pa gre bolje in se uspešno in trdno zasidramo.
Veter se malo umiri,nato začne močno deževati.Jaz sem moker že od prej,ko sem mehiškim sosedom pomagal ,z gumijastim motornim čolnom postaviti rezervno sidro v najhujšem nalivu.Cel zaliv je v akciji,tudi druge jadrnice imajo podobne probleme.
Dež noče in noče prenehati.
Mokrih cunj imamo vedno več,suhih pa že primankuje.
Tokrat si večerjo skuhamo samiZunaj še vedno dežuje.
Proti polnoči se med sivimi oblaki pokažejo posamezne zvezde.
Prepričani smo bili,da je najhujše za nami,pa ni bilo tako.
Ko sem se zjutraj zbudil v pričakovanju lepšega vremena in sem skozi okno kajute pogledal v nebo,sem zagledal temne,sive,hitre oblake iz katerih se je zlival dež kot za stavo.Imel sem občutek,da dežuje vedno bolj,tudi veter se še ni nič polegel.Z odhodom smo morali še kar počakati.
Počasi,počasi so se začeli nevihtni oblaki trgati,med njimi so se pokazale krpe modrega neba,skoznje je pokukalo toplo,čisto sonce.
Takoj se odpravimo na pot.S pomočjo motorja se pomikamo proti severu,hitimo.da nas ne preseneti kakšna nevihta.Veter se obrača z jugovzhodnika ne severozapadnik,kar obeta konec deževja.
V lepem ,majhnem zalivu na jugu Levkasa si ogledamo ribiško vasico,tam se po dolgem času okopamo in posušimo cunje.Težko se poslovimo od lepih makedonskih prijateljic in se napotimo k starim znancem na Meganisi.
Pozno popoldan zaplavamo v čisti ,topli,globoki vodi zaliva,ki ga na južni strani zapirajo visoke stene,z vasico na vrhu.Imenuje se Spartakori.
Za mene najzanimivejši dogodek pa je bi lov domačinov na zlate skuše ali lampuge.
Popoldanski mir v zalivu zmoti vpitje treh ribičev,ki so zvečer tudi natakarji v naši gostilni.S sosednjega pontonskega pomola,kjer je globina vode čez trideset metrov,so z laksom lovili ribe.Iz gostilne je pritekel fantič,v rokah je nesel hobotnico ,ki so jo maloprej ulovili.
Očitno se nekaj dogaja, odhitim tja in vidim,da je velika riba prijela za vabo.Pokličem ostale,Robert mi prinese fotoaparat.Vsi gledamo zanimiv lov velikih,zlato srebrno obarvanih,nekoliko ploščatih zlatih skuš,ki se ujete na vrvico,počasi,v dolgih zavojih dvigajo proti površju.Prva je že
na gladini.Močno skače in se upira.Drugi ribič jo skuša z mrežo na palici dvigniti iz vode.Ker je prevelika ne gre vanjo.Končno mu uspe,še v mreži jo prime in z zobmi pregrizne hrbtenico.Šele sedaj ji odstrani trnek iz gobca.Tako ulovijo prvo,drugo,tretjo,četrto.Vsi smo razburjeni.
Lampuge lovijo na kalamare,ki morajo biti ves čas sveži.Na koncu poizkusiva še midva z Igorjem,a so ribe že odplavale proč,v sosednji zaliv.
Pod pomolom sem videl priplavati še tri skuše,ki se niso pustile ujeti.Lepo ji je bilo videti na prostosti,v temno modri,globoki vodi.
O vtisih z ribolova smo se pogovarjali še dolgo časa.Ko je bil čas za večerjo,smo odšli v gostilno in si hoteli naročiti sveže ulovljene ribe.A smo bili prepozni,vse so bile že oddane,zadnja se je pekla na žaru.Res je bila lepa,velika,lepo je dišala,a nanjo so čakali že drugi gosti.
tekst :Darij
foto:Darij,Robert,Rok
1994 Tunizija1999 Go Adventure N.Gorca-Marrakech2002 rally Paris Dakar2002 Tunizija2004 rally Paris Dakar2004 Go Adventure N.Gorica -Marrakech2004 rally d'Orient2004 rally El Chott2005 rally Paris Dakar2005 Go Adventure Tunizija2005 Go Adventue N.Gorica-Ksar Ghilane2006 LDC Libya desert Chalenge2006 Kilimanjaro,Serangeti,Ngoro Ngoro2006 Tunizija2006 Baja Spain2006 jadranje Grčija2007 rally Paris Dakar2007 Alžirija2007 UAE Desert Chalenge2008 rally Dakar2008 Egipt2009 rally Dakar Argentina-Chile2009 Go Adventure Maroko2009 Cantabrija, Bskija2010 rally Budapest Bamako2010 Mohacs cup2010 Namibija2010 Rally El Chott
Asia-Tmin popotniški blog
Mišo Goriup
Miran Stanovnik
El Chott