odprave
2005 Go Adventue N.Gorica-Ksar GhilaneKonec meseca oktobra se odpravljamo v Tunizijo.
Odprava s šestimi terenskimi vozili in tremi motorji šteje že 21 članov.
Okvirni program smo začrtali:
V soboto 29.10 bo ekipa štartala iz Nove Gorice. V Genovi se bomo ob 17.00 vkrcali na trajekt in se po približno 21 urah plovbe do Tunisa v nedeljo spet usedli v terence.
Od tu imamo dva plana..
Če bomo šli hitro skozi carinske formalnosti, se bomo še isti dan ponoči opravili do Touzerja. Cesta je v dobrem stanju, zato nam 450km vožnje ne bi smelo povzročati težav.
Na tak način, bomo lahko dan več iskoristili na pesku, sicer pa bomo prenočili v slovenskem kampu v Nabeulu in se nasledni dan, v ponedeljek odpravili po isti poti.
Iz Touzerja do Douza bomo šli čez Chott El Jerid po najkrajši poti, in naprej do male oaze Ksar Ghilane. Vmes bomo postavljali tabore.
Do Tunisa, kjer nas bo 4.11. ob 17:00 spet čakal trajek, bomo vozili po »cevovodu« in nadaljevali po urejeni obalni cesti.
GO ADVENTURE NOVA GORICA-KSAR GHILANE
Sobota, 29.10.2005
Po nekajtedenskih pripravah se je skupina afriško puščavskih navdušencev odpravila na pot. Šest avtomobilov, trije motorji, dvaindvajset popotnikov. Tri Toyote, eden Land Rover, ena Mazda, eden Nissan Pathfinder. Motorji BMW, Yamaha in Honda.
Ob šesti uri smo štartali v Vrtojbi na MMP in se po avtocesti odpravili v Genovo. Pot je potekala brez večjih težav, Robertova Toyota gre počasneje, nekajkrat se ustavimo. V Genovo pridemo okrog ene ure, karte dobimo v pristanišču in ni potrebno v vrsto v stavbo ob vhodu. Nato še čakanje na carinike in policijo,kjer uredim dokumente za celo skupino. Vkrcanje, poiščemo avio sedeže, Matej uredi še levi apartma za vse. Andraževa skupina ima sobe, priključi se jim še Rasti. Sledi mukotrpno urejanje vhodnih dokumentov za Tunizijo. Miro in Rasti se jih uredita posebej, Andraž deloma, ostale oddam v pisarno za desnim pultom skupaj s seznamom potnikov (Fiš) in avtomobilov, prometnimi dovoljenji, potnimi listi in vsemi izpolnjenimi obrazci. Dobili jih bomo nazaj jutri zjutraj po deseti uri. Vsi so šli spat za Andražem in Brankom klepetamo do ene ure nato grem spat tudi jaz.
Nedelja, 30.10.2005
Zjutraj smo že boljše volje in spočiti. Nekajkrat grem po dokumente in jih končno dobim nekaj pred eno uro. Lahko bi jih oddal tudi danes in ne bi bilo treba včeraj čakati v vrstah in se prerivati nekaj ur z vsemi potniki. V pristanišču La Goulette v Tunisu pristanemo kakor je bilo predvideno, okrog druge ure. Carinske in ostale formalnosti opravimo kar hitro. CB postajo in oba GPS-a odmontiramo, prav tako anteno. Matej je postajo pustil na mestu pa mu cariniki nič ne rečejo. Spravim tudi satelitski telefon in obe UKW postaji. Najprej policija nato carina, pred izhodom še dvojna kontrola, pa smo zunaj. Dogovorjeni smo pred vojašnico na desni strani od izhoda, kjer se kmalu vsi zberemo. Zopet montiramo postaje, vse delajo, izberemo drug kanal, montiramo GPS-e. Zamenjamo denar (menjava 10 EUR=160 tunizijskih dinarjev), na najbližji bencinski črpalki napolnimo (nafta približno polovico cene kot pri nas) in se okrog pete ure popoldan odpravimo proti jugu. Postavimo se v kolono, kjer so motoristi nekje v sredini tako da jih ves čas dobro vidimo. Robertu Toyota v prvih klancih na avtocesti začne kuhati, zato vozimo prvi del poti zelo počasi. Že v mraku zavijemo z avtoceste proti Kairouanu, kjer na bencinski za mestom, ob izhodu zopet polnimo. Bojimo se, da bodo bencinske črpalke ponoči zaprte, motorji pa imajo avtonomijo za približno 300 km. Tako zopet nadaljujemo pot, ponoči proti Sfaxu. Miro priredi po CB-jih pravo radijsko oddajo. Pomaga mu še Ivo, vsi sodelujemo in zelo uživamo. Kilometri tečejo kot namazani. Jaz zapeljem enkrat skoraj iz ceste, Gregor,ki vozi z Jano pa se ustavi, ker ga začne na grobem asfaltu kar naenkrat zanašati. Vse je v redu, nadaljujemo pot. V kraju Gabes falimo obvoznico in se peljemo skozi mesto, nato pa zavijemo proti El Hammi. Na poti se ustavimo, da se motoristi malo spočijejo, popijemo čaj v tipični arabski kavarni. Ura je že enajst, malo se mudi zaradi kampa, ki ga imamo rezerviranega, vendar ga ponoči zaprejo. Po ravni cesti in zanimivi pokrajini hitimo mimo Kebilija v Douz. Zadnje kilometre utihne tudi naš interni radio Go adventures, ker smo vsi utrujeni. Malo po dvanajsti uri pridemo v kamp, kjer nas še čakajo. Z nekaj dobre volje se postavimo skupaj, naredimo šotore, nato pa dokaj glasno uživamo in se veselimo srečnega prihoda tja do tretje ure zjutraj.
Ponedeljek, 31.10.2005
Matej nas zbudi že zelo zgodaj, ker ne more spati. Mrki pogledi in dolgi obrazi v kampu nam povejo, da smo bili sinoči preglasni. Rasti je menda šel že na nočno jutranji sprehod, Andraž gre po jajca in kruh v trgovino, ki jih Miro nato speče za vse, pomagata mu Nina in Rasti. Tudi kavo kuha Miro, Jana pa kuha espresso, tako, da lahko izbiramo. Dobro se najemo, naredimo dnevni plan in se odpravimo.Vse šotore in ostalo prtljago pustimo v kampu. Ker imamo prazne avtomobile se vozimo dosti lažje. Mimo Touzeurja se odpeljemo na ogled filmskega mesta iz Spielbergove Vojne zvezd. Iz glavne ceste zavijemo na desno v mestu Nefta, ki je na obcestnih kamnih označena kot Nafta, nekje na sredini naselja. V hotelu vprašam za pot ker nimamo GPS točk. Prijazna gospa pove, da peljemo še 10 km po asfaltni cesti in v kraju…… zavijemo desno na makadamsko pot. Makadamska cesta je na mestih lepo zasuta s peskom, zato se ustavimo. Tu se začne prva lekcija vožnje po pesku za motoriste in tiste šoferje terenskih avtomobilov, ki še niso vozili po Sahari. Spustimo pritisk v gumah, napravimo nekaj krogov nato pa se počasi odpravimo naprej. Največ težav imajo motoristi, kakor je bilo tudi pričakovati, ki niso vajeni mehkega terena. Zato iščejo pot tudi izven ceste, tam je teren trši in lažje vozijo. Tako pridemo skupaj do filmskega mesta (enega od večjih delov) Vojne zvezd. Tukaj nas obdajo domačini, mi pa se preizkušamo po sipinah. Kar nekaj časa porabimo, da postavimo avtomobile,motorje in še vse nas v vrsto za skupinsko sliko. Svetloba je bolj slaba (premočna). Ogledamo si že malo zapuščeno mesto – Kulise. Na poti nazaj naredimo postanek za malico, v bližnjem mestu ponovno napolnimo gume z zrakom, rezervoarje pa z gorivom. Malo se že mudi, gorsko oazo Tchibiko bi rad ujel še pred sončnim zahodom. Hitimo, z malo sreče ulovimo najlepše barve dneva nad čudovito skalnato oazo s potočkom na dnu kanjona, ki se zajeda med okoliške hribe. Matej gre na obisk k znancem iz prejšnjega potovanja v Tunizijo, nese jim darila. To je preprosta družina, ki je vesela obiska in daril. Po ogledu gorske oaze popijemo Coca Colo in se že ob mraku odpravimo nazaj v Douz. Cesta je lepa, ravna, Miro nas zopet zabava z radijsko oddajo Go Adventure. Polno smeha. Takoj po prihodu v kamp začnejo Miro, Rasti in Nina pripravljati večerjo – pašto. To je prva od treh načrtovanih, ki jih kuhajo skupaj za vseh dvaindvajset udeležencev. Ni enostavno, vendar za profesionalce ni ovir. Ta večer smo bolj tihi, tudi spat gremo prej, ker nas jutri čaka naporen dan.
Torek, 01.11.2005
Vstanemo že ob sedmi uri, popijemo kavo, nekateri pojejo, jaz nisem lačen. Z upravnikom kampa se dogovorim, da vse šotore poderemo, pospravimo in jih skupaj z ostalo prtljago pustimo v dveh, treh šotorih. Popoldan jih pridemo iskat. Danes bodo prihajali tudi udeleženci relija El Chott. Upravnik me prosi, če lahko s satelitskim telefonom pokličemo skupino, ki se jim je pokvaril avto v puščavi pri El Bormi in so ob dveh ponoči klicali za pomoč. Poizkusimo večkrat, vendar se nam nihče ne oglasi. Mi imamo najprej v programu Puščavske rože. Pot do njih nam kažejo samo GPS točke. Zato je potrebno prevoziti 10 do 20 kilometrov po brezpotju,sipinah. Vse je v okolici oziroma na robu slanega jezera Chott el Jerid. Avtomobili in motorji so brez opreme in zato lahki. Zopet spustimo pritisk v gumah, nafte in bencina je dovolj. Po nekaj kilometrih zaidemo s poti in se mimo oaze kar nekaj prebijamo čez sipine. Z Brankom greva naprej, ker pa so sipine skoraj neprehodne, prehodim del poti naprej najprej jaz, nato pa še Branko. On dobi utrjeno pot. Za nami se počasi eden po eden prebijejo terenska vozila. Motoristi v najtežjem delu nimajo težav, so pa vedno bolj utrujeni. Žgoče afriško sonce prekrijejo oblaki iz katerih nas simbolično poškropi nekaj kapljic dežja. Tiste avtomobile, ki se zakopljejo v pesek porinemo, le Nissan Aleša je prenizek in rije po pesku. Zato ga Robert privezanega z gurtno potegne kar čez cel težavni del. Bil je zanimiv pogled, bilo je kakor, da bi vlekel za seboj plug. Ko smo čez dobro uro skozi sipine, je treba odpeljati samo še do utrjene ceste, vendar je vmes nekaj metrski mehak, moker pas terena. Pokažem vsem kje je treba peljati, kajti so vedno so mi ostale v spominu Mišove besede, da te iz blata ne potegne nihče razen močan kamion ali goseničar in da je tako blato bolj nevarno kakor sipine. Andraž gre mimo, Matej tudi, Robert- specialist v tekmovanjih off roada v blatu pa se zakoplje. Mi smo že nekoliko naprej, čakamo. Najprej ga poizkusi potegniti iz blata Matej (z vinčem iz Toyote), nato Miro v obratno smer – nazaj. Gremo na pomoč, najprej poskusimo z vinčem vleči s sprednje strani pa ne gre. Postavimo se na drugo stran, za Roberta in ga potegnemo iz blata – po nazaj. Smeha ne manjka. Gremo naprej, po najdeni mehki »pišti« imajo motoristi probleme, posebno Dejan. Ustavimo se naredimo hitro posvet, nekaj jih je mnenja, da bi šli nazaj, odločitev pa pade, da nadaljujemo, ker smo blizu cilja in motoristi še zmorejo vožnjo v tekih pogojih. Branko zamenja Dejana, ki je zelo izčrpan in počiva v našem avtomobilu. Tako prevozimo do cilja – puščavskih rož. Tu je zelo vroče. Mogoče smo vzeli s seboj premalo vode. Pomalicamo, več ali manj Rio Mare, malo se odpočijemo, naberemo puščavske rože in pesek in se počasi odpravimo nazaj. Smo pozni, ura je že štiri popoldan. Pot nazaj si izberemo tako, da se izognemo sipinam in smo hitro na asfaltni cesti. Ker nisem kampa plačal že zjutraj (5 dinarjev na glavo), ga plačam sedaj, dali so nam tudi nekaj popusta, hoteli pa so računati še današnji dan. Končno se dogovorimo za razumno ceno, popijemo čaj in kavo in že v mraku odrinemo. Moramo še na bencinsko črpalko, napolnimo rezervoarje motorjev in terenskih vozil. V naši Toyoti vozimo rezervo (40 litrov) bencina za motoriste. Po poti srečamo Andreja……..,ki tekmuje na reliju El Chott kot edini predstavnik Slovenije in je bil na današnji etapi drugi. V temi težko najdemo vhod v puščavo, ker razen GPS ni orientacijskih točk. Že po prvih metrih se pokaže, da so motoristi močno utrujeni. Večkrat poizkusimo, pa ne gre. Dejana zamenja Branko, nato gre zopet voziti Dejan. Tako prevozimo dobrih 20 kilometrov po mehkem pesku, Gregor in Primož že dobro obvladata peščeno podlago. Ker po nekaj grdih padcih vidim, da tako naprej ne bo šlo, poiščem lepo prostor s sipinami ob progi nekaj deset metrov stran. Počasi spravimo vse džipe, nato pa še motorje v bivak. Vsi so oz. smo utrujeni, najbolj seveda motoristi. Miro pripravi pašto z gobami na vseh mizah točijo domače primorsko vino, Andraž speče kruh po puščavsko – v pesku. Zapojemo nekaj pesmi, nato pa se eden po eden počasi odpravimo spat. Še zadnji pogled na zvezdnato nebo.Kako bi bilo lepo spati z odprtimi očmi pod tako čudovitim nebom.
Sreda, 02.11.2005
Zjutraj se počasi zbujamo, v miru, nikamor se nam ne mudi. Nekoliko nas prestraši megla, ki se nepričakovano privali s severa. Nekateri so celo mislili, da je puščavski vihar. Od daleč se je najprej videl samo temen pas na horizontu, nato pa se je pogled vse bolj zapiral, dokler tudi bivak ni bil v megli. Kava, pospravljanje šotorov, smeh, vici. Danes dam predlog, da se v avtomobilih posadke zamenjajo. Nina pelje avto do ceste, naprej Branko. Robert prepusti volan Jani, Aleš Vasji, Matej Martinu. Dejan je dobro, boli ga rebro, žulje na rokah ima skoraj do živega. Dam mu Ketonal, tudi ostali motoristi nekaj vzamejo. Pomaga. Čaka nas najlepši del poti. Ustavimo se ob Caffeju pri anteni, pijemo čaj. Srečamo italijanskega motorista, ki trenira za Dakar in pozna Stanovnika. Pot nadaljujemo do prvih sipin. V Caffeju smo srečali tudi Slovenko iz Portoroža. Motoristi so postali divji, bojeviti. Včeraj so se naučili dosti stvari, Branko jim je povedal finte, spočili so se, še Ketonal je malo pomagal. Sploh ne potrebujejo več pomoči pa je ponekod teren slabši kot včeraj ali predvčerajšnjim. Slikamo se v sipinah. Matej pelje Iva naprej, da nas posname z vrha sipin in se zakoplje, gremo ga vlečt ven, zakoplje se še Miro, itd… Počasi se spravimo ven. Tako se prebijamo še do popoldneva, ko približno 70 do 80 prevoženih kilometrih z vzpetine zagledamo čudovit prizor. Ksar Ghilane – trdnjavo na levi strani, oazo v sredini, okrog in okrog pa morje sipin. Kakor otroci oddrvimo in odpeljemo zadnje kilometre današnje etape. Ko se ostali zbirajo pred oazo, grem v kamp pripravit prostor,ker tega kampa nismo imeli rezerviranega. V začetku dobljeni prostor komaj zadošča za vse šotore in avtomobile, kasneje,ko se umakne tekmovalni kamion spremstva KIA-e, pa je prostora za vse dovolj. Tukaj zopet srečamo Andreja, ki čaka na asistenco, ki je ni od nikoder. Robert gre v sosednjo vas po domačina s kamelami, ki jih pomaga pripeljati do kampa. Robert, Lea, Tina in še nekaj nadebudnežev gre jahat kamele. Po popoldanskem kopanju v čudovitem naravnem bazenu, ob vrelcu izvira sladke, rahlo mineralne vode, z nekoliko okusa po žveplu, sledi malica in nato ogled sončnega zahoda s trdnjave. Še dobro, da je Andraž na GPS-u prebral, da zaide sonce že ob 17.25 uri, ker smo nameravali prej še na ogled bližnje vasi in bi zahod zamudili. Hitro oddrvimo na vrh hriba s trdnjavo. Kakor vedno je tudi ta sončni zahod po svoje enkraten in očarljiv – v človeku budi čustva. Pet minut meditacija je v tem okolju kakor balzam za dušo. Miro, ki je prihitel za nami je avto pustil na sipini pod vznožjem hriba. V trdi temi se spuščamo nazaj v oazo, Miru z vinčem potegnemo avto s sipine, napravimo nekaj lepih nočnih posnetkov. V kampu pripravi intendantska skupina tretjo – zadnjo večerjo. Pašta z golažem in grahom. V skupini se čuti utrujenost, morda že misel na jutrišnji dan. Bolj vsak po svoje se sprehajamo. Ogledamo si tekmovalne avtomobile in spremstvo relija El Chott, gremo na stolp v sosednjem kampu oziroma hotelu nato še klepet, kakšen kozarček vina in spat. Matej je dal predlog, da bi jutri namesto ponoči, štartali že popoldan, Branko pomaga popraviti zvito in malo počeno feltno (obroč) sprednjega kolesa na BMW-ju Gregorja, popravijo tudi predrto gumo, ki preluknjana s strani.
Četrtek, 03.11.2005
Dnevi hitro minevajo. Včeraj popoldan in zvečer sem vse povprašal kaj menijo o spremembi urnika za danes. Vsi so bili za. Dogovorimo se, da bi štartali iz Ksar Ghilane-a ob 12.00, prevozili »pipe line« in popoldan prišli v Matmato, ki bi si jo ogledali in tam prespali. Zato pričnem s telefonadami, ki so tukaj precej težke. GSM dela le na sipini pred kampom, s satelitskih telefonom imam probleme z registracijo, pa tudi sicer slabo dela. Rezerviram dva hotel: Marhala in Les Berberes. Angleško ne znajo zato se mučim s francoščino, vendar so zelo prijazni. Zjutraj so me zbudili zgodaj (okrog 5 ure), da smo šli gledat sončni vzhod na stolp v sosednjem kampu. Naredimo nekaj slik, vendar je bila svetloba zvečer dosti lepša. Plačati grem kamp, še za petnajst minut se vržem v zdravilno vodo, nato pa grem pospravljat šotor in ostalo opremo. Cela odprava je na delu, vsi pospravljajo, tako da smo okrog 12.00 ure pripravljeni na odhod. Zadnji trenutek Gregor ugotovi, da mu pušča guma, zato gre na servis El Chott-a popraviti oziroma vstaviti zračnico, kar bi moral storiti že včeraj. Poravnajo tudi udarjeno in poškodovan aluminijasti obroč sprednjega kolesa. Ko mu ravno grem naproti z avtom, ga srečam na poti – vse je v redu, lahko štartamo. Motoristi imajo še dovolj bencina, avtomobili pa tudi nafte do Matmate. Po delu asfaltne poti iz vasice do »pipe line-a«, pridemo na dokaj zasuto pot, ki pa jo vsi vključno z motoristi brez težav obvladamo. Še kontrola gum in gremo. Več ali manj ravna cesta z nekaj vzpetinami in zavoji je dosti bolj zasuta kot prejšnja leta. Verjetno je letos niso plužili. Po poti srečamo Clio-ta pripetega z gurtno na Toyoto, ki se je ravnokar pripravlja, da ga začne vleči. Šofer je stal pred avtom z dvignjenimi rokami. Mislil sem, da nas pozdravlja, pomoč je imel. Matej, ki je vozil zadnji se ustavi in nam po CB-ju pove, da je bil moški, ki je mahal Slovenec in nas je pozdravljal, ko je videl slovenske registracije. Avto je najel in z njim hotel v Ksar,kar mu je Matej odločno odsvetoval. Kako je bilo potem ne vemo. Že včeraj so mi fantje z asistence od Andreja povedali, da so videli ob poti goreti avto – menda tekmovalni Nissan. Res ga dobimo na levi strani ob poti, vendar ni tekmovalni. Poslikamo ga, poberemo nekaj suvenirjev, aluminijasta platišča so se pri visoki temperaturi stopila. Še zadnji del 70 kilometrov dolge proge do glavne ceste prevozimo bolj dirkaško, uživamo v pesku in hitrosti. Počakamo se na križišču, otresemo s sebe prah in odpeljemo po asfaltu do Matmate. Tako se je končal bolj zanimiv, avanturistični del poti. V Matmati se nastanimo v podzemnem hotelu – sobe, restavracij, recepcija, sanitarije so v luknjah skopanih v peščenjak. V sredini pa je okroglo dvorišče odprto proti nebu, tako, da je povsod dovolj svetlobe in zraka. Odprejo nam bar in po dolgem času zopet pijemo pivo. Prinesejo ga kar v gajbi – žeja je huda. Ivo snema uvodno špico bodočega filma Heidi in 22 pirov. Ker je danes praznik, je zunaj vse zaprto, zato se odločimo za večerjo v hotelu v mestu. Tja se zapeljemo z avti, čeprav ni daleč in bi lahko šli tudi peš – še bolj zdravo bi bilo. Tudi tu delim nalepke kluba Go adventure, ki jih vsi z veseljem sprejmejo. Nekaj sem jih pustil tudi v vseh kampih, kjer smo bili doslej. Jemo prvič zunaj, tako je prav, da poskusimo tudi pristno tunizijsko hrano, čeprav je pripravljena že na evropski način (pomfrit…). Po večerji se vsi veseli vrnemo nazaj v hotel. Na Mirov avto naložimo prazne kartonaste škatle mesa iz Argentine za jutranje presenečenje. Vratarju naročim bujenje ob petih; odhod je ob šestih. Čuvaju avtomobilov dam nekaj denarja pa je hotel več. Hotel sem plačal že ob prihodu (11 dinarjev po osebi). Nekateri ostanejo še pokonci, jaz grem spat.
Petek, 04.11.2005
Pričakoval sem, da bujenje ne bo točno, da bi pa čuvaj in vratar hkrati zaspal in da ga bomo budili mi, pa ne. Ves zaspan je oddirjal kuhat kavo, ker ni zmogel vsega smo mu pomagali še mi. Kava je bila čudnega okusa zaradi slano žveplaste vode, ki jo uporabljajo. Ostalo klasika – marmelada, maslo, kruh. Za prvo silo bo že. Spakiramo v avtomobile. Iz naše Toyote prelijem obe kanti z bencinom v tanke motorjev (bencinske so še zaprte). S kompresorjem napolnimo gume motoristom. Vozi Branko, še v temi se spustimo po serpentinasti cesti v dolino, mimo Nove Matmate do Gabesa in se po cesti po kateri smo se pripeljali tudi vračamo. Na prvi bencinski črpalki napolnimo rezervoarje in gume z zrakom za kar porabimo precej časa, a ni kaj. Po poti se ustavimo v Kairouanu, kjer kljub petku, ki je tukaj kakor naša nedelja najdemo nekaj trgovin odprtih. Sprehodimo se po Medini, povzpnemo se na teraso in napravimo nekaj posnetkov zelo znane mošeje – največje v Severni Afriki, znano versko središče in šola. Do Tunisa vozimo še uro in pol. S trajektom se odpeljemo čez zaliv mimo centra Tunisa, v GPS si označim točke. Z avtoceste zavijemo na prvem odcepu za odcepom za olimpijski stadion, označeno s tablo La Goulette. Na bencinski črpalki napolnimo zadnjo poceni nafto in bencin in parkiramo pred vhodom v luko. Jaz grem po karte in jih razdelim, nato pa že začne vkrcavanje, kakor vedno z gnečo in vrivanjem. Mi gremo celo po napačni strani, ki je namenjena za izhod in srečujemo avtomobile, ki se še izkrcavajo. Na povabilo tunizijske vlade, oddelka za tehnično kulturo, so prišli z old timerji iz Francije, Anglije, Nizozemske… s pravimi muzejskimi primerki. Tekmovalni Jaguar E type, Lamborgini, Talbot Simca, Ferrari, itd. Vsi izdelani v tridesetih do petdesetih letih prejšnjega stoletja. Po formalnostih in nekaj zapletih (Gregor in Jana sta izgubila oziroma založila vhodni obrazec za motor), ki jih skupaj rešimo in se vsi srečni vkrcamo v ladjo, ki nas je pripeljala iz Genove in je tukaj čakala cel teden. Stranski skupni »apartma« nas že čaka. Ko nas je uslužbenec na ladji zagledal – to je tisti s katerim se je Matej dogovoril za skupinski prostor, nas je kar usmeril v pravi prostor. Vsi veseli gremo na zgornjo palubo (kjer je bar) na pivo. Do odhoda z enourno zamudo smo si imeli veliko povedati, že smo začeli kovati načrte za naprej. Ko ladja odpelje še zadnjih pogledamo na Afriško celino z večno željo po vrnitvi. Zvečer na večerjo in vsi zgodaj spat. Zbudijo nas Dejan, Gregor, Jana in Primož, ki prinesejo darila v zahvalo za pomoč na njihovi najtežji motoristični preizkušnji doslej.
Sobota, 05.11.2005
Spimo dobro in dolgo zato se zjutraj zbudimo odpočiti. Nekateri so vstali že zelo zgodaj. Počasi gremo na zajtrk, skozi okna že vidimo obalo Corsice. Nato klepetamo, poravnamo še medsebojne obveznosti, okrog ene ure gremo še na kosilo. V recepciji dobim obrazce za izhod iz Tunizije – zadnji birokratski šok, ki jih moramo še izpolniti. Ob dveh popoldan pristanemo, vmes premaknejo v Evropi ure za eno uro nazaj, v Tuniziji pa smo imeli čas za eno uro naprej – zato ur ne popravljamo. Ob izkrcavanju spet gneča, vendar vse lepo teče. Le Bucik se je nekje izgubil in ga čakamo zunaj skoraj pol ure. Ko smo vsi na kopnem, skupaj odrinemo. Iz Genove se peljemo po drugi vpadnici, za prvo bi morali zaviti takoj po izhodu desno. Lovi nas dež. Po Padski nižini do Bresce, večerjamo v bližini Verone, nato še mimo Benetk do Gorice. Ves čas močno dežuje. V Vrtojbi nas počakajo Anamarija, Mojca, Jakob. Odpeljem še prtljago k Dejanu, Brankota in Nino domov in končno z Ano parkiramo pred hišo.
Udeleženci odprave:
Toyota: Darij, Branko, Nina
Toyota: Andraž, Miha, Branko, Jaka
Mazda: Miro, Rasti
Land Rover: Matej, Martin, Ivo
Toyota: Robert, Jana, Lea, Tina
Honda: Dejan
Yamaha: Primož
BMW: Gregor, Jana
1994 Tunizija1999 Go Adventure N.Gorca-Marrakech2002 rally Paris Dakar2002 Tunizija2004 rally Paris Dakar2004 Go Adventure N.Gorica -Marrakech2004 rally d'Orient2004 rally El Chott2005 rally Paris Dakar2005 Go Adventure Tunizija2005 Go Adventue N.Gorica-Ksar Ghilane2006 LDC Libya desert Chalenge2006 Kilimanjaro,Serangeti,Ngoro Ngoro2006 Tunizija2006 Baja Spain2006 jadranje Grčija2007 rally Paris Dakar2007 Alžirija2007 UAE Desert Chalenge2008 rally Dakar2008 Egipt2009 rally Dakar Argentina-Chile2009 Go Adventure Maroko2009 Cantabrija, Bskija2010 rally Budapest Bamako2010 Mohacs cup2010 Namibija2010 Rally El Chott
Asia-Tmin popotniški blog
Mišo Goriup
Miran Stanovnik
El Chott