14. etapa: Tafraoute-Agadir

Prispeli smo v Agadir, končno destinacijo letošnje dirke. Utrujeni, a zelo zadovoljni, da smo vse tri naše ekipe končale brez hujših težav. Seveda smo na poti reševali "sprotne tehnične probleme" in se na veliko ubadali z navigacijo itd., a kljub vsemu delali, planirali in se odločali, tako kot je bilo treba.
Zdaj čakamo na rezultate. Ob 17h po tukajšnjem času bodo razvrstitve javno znane. Okvirno vemo kje smo; Andrej na odličnem 10. mestu, mi pa tam okrog 15., 16. ali 17. mesta, kjer je tudi vrhniška posadka.


Včeraj zvečer nas je ulovila snežna nevihta. K sreči smo imeli bivak ob hotelu, kamor smo se čez premrzlo in deževno noč zatekli.
Avtomobili so vzdržali, čeprav so danes še hudo trpeli. Vozili smo po izredno težavnem terenu, čez tri gorske prelaze. 250 km etapa je bila spet navigacijsko in tehnično zelo zahtevna. Kontrolne točke smo lepo pridno in mirno "pobirali", saj nobeden ni računal na težave, ki so nastopile tik pred ciljem. Agadir se je iz majhnega mesteca (kot ga imam v spominu iz prejšnjih potovanj) prelevilo v ogromno kaotično mesto, tako da smo se tistih par zadnjih kilometrov le s težavo prebijali do ciljne črte.
Vozili smo po prometnih ulicah, se izogibali prometnim zamaškom, prerivali in prehitevali. Končno pa vsi nervozni zapeljali do konca, brez nobenih penalov. Tudi danes nam je uspelo. Le za las smo se izognili odbivanju težko prisluženih točk... ta igra številk in časa, s katero smo se borili iz dneva v dan.

Kot sem že omenil, smo zadovoljni in srečni.
Avtomobili so zdelani. Težko bi rekel, da so ravno poškodovani, a gotovo niso takšni, kot so bili dva tedna nazaj na startu v Evropi. Upam, da vzdržijo še pot nazaj..
Vozimo s slabimi amortizerji, improviziranimi črpalkami servo volana in iztrošenimi akumulatorji. Ja, veliko se je dogajalo med potjo...
Zdaj sedimo v baru hotela. Ob bazenu se sončijo obiskovalci, mi pa lepo in mirno kramljamo o preteklih dnevih.