go adventure
o društvu     
odprave     
priprave     
tisk     
povezave     
fotogalerija     

forum     
stik     




   domov

   natisni

   zemljevid
iskalnik

   kolofon
In Amenas

Zadnjič smo se oglasili še iz barke, med pristajanjem v Tunizijskem pristanišču. Ladja je imela  nekajurno zamudo zato smo po opravljenih carinskih formalnostih  prespali v bližnjem Hammametu. Naslednje jutro smo ob 4h štartali proti Alžirski meji in okoli dvanajste ure prispeli do prehoda Taleb Larbi na Alžirski strani druge največje afriške države.
Prečkanje meje se tu razpleta počasi. Zelo počasi.






Vozila smo morali natančno po navodilih zapeljati na stran, nakar nas je vojska postrojila ob strani. Mohamed, naš vodič, ki nam je prišel naproti je sorazmerno gladko uredil vse papirje in formalnosti na alžirski strani tako, da smo po štirih urah čakanja zopet lahko sedli za volane. Sonce nas je dobro prežgalo.




Prespali smo v bljižini  mesta El Qued, 80km oddaljeni od meje. Mohamedovi znanci so nas prijazno pogostili s kuskusom, sadjem in pijačo. Po večerji smo klepetali, do pol enih ponoči je tekla zanimiva debata. Gostitelj Ahmed je bil profesor angleškega jezika in ni bilo težav s sporazumevanjem. Z vodičem Mohamedom, ki slabše razume angleško pa pilimo našo francoščino.
Naslednji dan smo malo kasneje štartali, ker je našega  šoferja Ahmeda bolel zob. Poiskali smo pomoč in se poznaje premaknili v puščavski del največje Saharske pokrajine Grand Erg Oriental.




Po prevoženih 500km smo sredi puščave prespali, čeprav si brez dovoljenja oblasti tega ne bi smeli privoščiti..
Ponoči nas je zajel vihar. Veter se je vrtinčil in pihal z vseh koncev in krajev. Šotor je celo noč besno premetavalo in nosilo pesek v notranjost. Z zaščitnimi smučarskimi očali, ki jih imam med prvo pomočjo sem zabijal kline okoli šotorov, mogoče sem spal vsega skupaj samo dve uri. Takega puščavskega viharja še nisem doživel.






Zjutraj, ko smo se otresli vsega peska, smo šli naprej, skoraj do kraja In Amenas. Na GPSu so točke še iz predlanskega potovanja po Libiji, označevale kako zelo blizu meje smo. V avtu je bilo čez 40 stopin in spili smo ogromno vode.




Po 700km nas je žal ulovil mrak in ena od mnogih kontrol.
Mohamed se z žandarji ravnokar dogovarja in ureja papirje, da nas spustijo naprej. Nadzor ob meji je poostren. Na vsaki kontroli se moramo ustaviti, pokazati dokumente in skozi isto proceduro, kot na prejšnji.





Smo sredi sipin in naftnih ploščadi. Sipine so visoke kot naš Kekec ali Škabriel. V daljavi so še večji hribi: "kot v Kranjski gori", sem se pohecal s posadko.
Pred nami iz naftnih ploščadi gorijo ognji. Nafta in zemeljski plin predstavlja temelj Alžirskega gospodarstva.
Naftna polja so ogromna, med potjo se nonstop vozimo ob naftovodih. Vse naftne postaje so zastražene z vojsko a kljub vsemu so ljudje prijazni. Pričakoval sem drugačen odnos, kar je sicer še prezgodaj ocenjevati..






Delavci na ploščadih mahajo, mimovozeči kamjonisti nas pozdravljajo, tudi žandarji so prijazni z nami. Turistov na tem koncu ne srečujemo.
Veliko snemamo in slikamo. Ekipa je dobra in skupaj se dobro razumemo. Včeraj smo pred puščavsko nevihto skuhali prvo pašto,
Vozim sam, kar za 500km na dan še ne predstavlja večjega problema. Če bo sila bo pa Ivo malo spustil kamero in prijel za volan ,

Asia Tmin   Asia-Tmin popotniški blog

Mišo Goriup   Mišo Goriup
  Malo drugačna potovanja

Miran Stanovnik   Miran Stanovnik
  puščavski lisjak

El Chott   El Chott
  Sahara Rallye de Tunisie